Kratek oris preteklosti mesta in belokranjske regije od prvih začetkov do novega veka Mesta Črnomlja 600 let

Janez Weiss, univ. dipl. zgodovinar
Črnomelj, 2007

Pričujoči tekst je nastal ob želji, da bi v izdaji biltena ob 600-letnici prve omembe Črnomlja kot mesta v kratki obliki predstavili njegovo zgodovino ali vsaj delček le-te, kajti letošnji jubilej je v svojem značaju predvsem zgodovinski in kot takšen zahteva primerno predstavitev. Seveda gre za kratek pregled, katerega namen ni iskanje ali produkcija novega znanja, temveč predvsem predstavitev do sedaj že ugotovljenega v primerni, strnjeni obliki. Nalogo iskanja, produkcije in predstavitve novega znanja ima namreč Črnomaljski zbornik, ki bo izšel leta 2008, v tem prispevku pa si bomo le ogledali nekatere temeljne poteze zgodovine Črnomlja in z njim neločljivo povezane Bele krajine ter izpostavili nekatera ključna vprašanja, ki zahtevajo nadaljnje študije.

Pisati zgodovino je tkati. Zgodovina je tako pisana tkanina treh niti, prostora, časa in človeka. Prostor je jasen, govorili bomo o Črnomlju oziroma lokaciji, kjer se ta dandanes nahaja, in o njeni neposredni bližini, pa tudi o širši regionalni in državni pripadnosti. Določiti pa moramo časovni okvir našega opazovanja, ki v največji meri določa tako obseg kakor metodo pisanja zgodovin.

Preteklost prostora, kjer se nahaja Črnomelj, je starejša od samega Črnomlja in sega globoko v čas prazgodovine, čas analfabetnosti, ko je ta lokacija nosila drugo, nam neznano ime. Gotovo pa je, da je že tedaj na tem mestu obstajala naselbina, prednica današnjega Črnomlja. Tako bi začeli na tej točki, v temi prazgodovine, končali s pričetkom novega veka, ko lahko z gotovostjo trdimo, da Črnomelj že nosi naslov mesta in ima vse tipične prednosti tovrstnega pravnega položaja.

Zadnja, a hkrati najpomembnejša komponenta je seveda človek kot takšen, kajti zgodovina je veda o človeku v času, o njegovem bivanju in ustvarjanju v vseh vidikih. Vedeti moramo, da se prav človeška komponenta najbolj spreminja, da se na določenem prostoru v dolgem trajanju zamenja cela vrsta etničnih in v novejšem času nacionalnih identitet, Črnomelj in njegova bližnja okolica nista v tem vidiku prav nobena izjema. Ob vsakokratnem menjavanju različnih skupnosti in identitet ter političnih enot pa temeljne lastnosti bivanja, v največji meri determinirane z danostmi prostora, ostajajo, torej so nekako brezčasne.

Omenil bi tudi način predstavitve, ki je zaradi strjenosti in narave besedila podan po zgodovinskih epohah, torej prazgodovina – antika – srednji vek – novi vek. Tovrstna razvrstitev snovi ima seveda svoje slabosti, vendar menim, da je za tovrstno besedilo najbolj primerna. Ob teh, kratko in nezadostno predstavljenih izhodiščih, bi tudi pričeli naše opazovanje, zgodovino našega kraja.

PRAZGODOVINA

Dejanski pričetki človeškega bivanja na nekem prostoru se vedno začenjajo v času, ki ni poznal pisave in je zato pred-zgodovinski čas, t. i. prazgodovina. Vendar so se hkrati temeljna izhodišča razvoja v času, ki je poznal pisavo – zgodovinskem času, vzpostavila ravno v tem obdobju, obdobju prazgodovine. Zato moramo pričeti našo zgodovino na tej časovni točki.

V Beli krajini imamo več nahajališč, ki jasno potrjujejo človeško prisotnost v obdobju neolitika, mlajše kamene dobe. Skupnosti, katerih prisotnost imamo izpričano na teh nahajališčih, so gotovo poznale in izkoriščale prednosti lokacije današnjega Črnomlja, kar potrjujejo tudi razpršene najdbe iz tega obdobja na skrajnem delu Črnomaljskega okljuka. Njihova etnična pripadnost je povsem negotova in le na podlagi pripadnosti prostora v širši sklop ozemlja, ki so ga Grki in Rimljani pozneje imenovali Ilirik (Iliricum), lahko sklepamo, da gre za del prednikov t. i. balkanskega substrata,[1] torej so to bile predindoevropske skupnosti. Slednje so poznale osnovno poljedelstvo z enostavnim orodjem, večji del njihove prehrane pa so še vedno zagotavljali lov, ribolov in nabiralništvo. To prebivalstvo se je verjetno ohranilo vse do prihoda različnih indoevropskih skupin, katerih prihod lahko, glede na splošno teorijo o indoevropskih selitvah, določimo od 4000 pr. n. št. naprej. S prihodom indoevropskih skupin, ki ni bil vojaškega značaja, se je pričel spoj starejšega, izvornega in novoprišlega indoevropskega prebivalstva ter je rezultiral v nastanku t. i. balkanskega substrata, torej prebivalstva, ki je govorilo nekakšno obliko indoevropskega jezika in je bivalo na ozemlju med Alpami in Makedonijo ter Donavo in Jadranom, tako tudi na ozemlju današnje Bele krajine, in ga navadno imenujemo Protoiliri, kot zametek poznejših Ilirov. Edini mogoč jezikovni ostanek te skupine bi lahko bil hidronim Kolpa (ant. Colapis), kajti ravno imena rek (hidronimi) predstavljajo najstarejše sledove.

Gotovo je, da je te skupnosti zajel razvoj kovinskih obdobij, z bronasto dobo (2000-1200 pr. n. št.) kot ključno med njimi, kajti ob njenem koncu opažamo razvoj prvih gradišč. Gradišče je sicer tipična prazgodovinska naselbina, navadno osnovana na zavarovani lokaciji s primerno bližino vode in obdelovalnih površin, in lokacija današnjega Črnomlja več kakor izpolnjuje te osnovne prostorsko-bivanjske zahteve. Gradišče na lokaciji poznejšega Črnomlja je tako nastalo v času med 14. in 13. st. pr. n. št. in v tem nastanku lahko vidimo ključno izhodišče vsega poznejšega razvoja. Naselbina se je razvila na skrajnem delu okljuka nad sotočjem rek Lahinje in Dobličice, bila je obrambno naravno zavarovana iz treh strani in je imela v bližini dovolj obdelovalnih in pašniških površin, ki so omogočale zadostno osnovno subsistenčno produkcijo, tj. proizvodnjo hrane. Tukaj nastalo gradišče lahko razumemo kot pranaselje in prednico poznejših naselbin, čeprav se kot takšno ni kontinuirano, nepretrgano razvijalo. Sicer se na območju Bele krajine v tem času razvije več gradišč, tako na lokacijah današnjih Metlike, Butoraja, Pustega Gradca in tudi vrste ostalih. Prebivalci teh gradišč in širše regije so bili Protoiliri, svoje mrtve so pokopavali v gomilah (tumula) z obredom pokopa trupla (inhumacija), ki so mu dodali tipičen ženski ali moški nakit (fibule), katerega številčnost in umetelnost navadno govorijo o družbenem položaju umrlega.

Domnevamo lahko, da so se te skupnosti ohranile vse do konca 13. st. pr. n. št., ko so na njih pričeli vplivati nosilci Kulture žarnih grobišč iz Panonskega prostora, katerih prisotnost na tem ozemlju vidimo v prisotnosti žarnih grobov v planih, ravnih grobiščih, torej v povsem drugačnem načinu pokopa umrlih. Na širšem območju današnje Slovenije je za časa Kulture žarnih grobišč (1200-900 pr. n. št.) prisotnih več svojevrstnih skupin tipične materialne kulture, za časa starejše Kulture žarnih grobišč dve, (zahodna) Kaštelirska in (vzhodna) Virovitiška skupina.[2] Prostor Bele krajine je v tem času tako spadal v okvir slednje, Virovitiške skupine, katere siceršnji prostor je zajemal celotno današnjo osrednjo, jugo- in severovzhodno Slovenijo, raztezala pa se je tudi na današnjo Hrvaško. Za časa mlajše Kulture žarnih grobišč pa je Bela krajina in z njo področje Črnomlja spadalo v okvir t. i. Ljubljanske skupine, katere prisotnost izpričujejo grobovi najdeni na Sadežu nad Črnomljem. Prav z prihodom kulture žarnih grobišč in spojem slednje s starejšim protoilirskim prebivalstvom se je pričel počasen nastanek in razvoj izredno heterogene skupnosti, ki so jo Grki in Rimljani imenovali Iliri. Slednji so naseljevali že prej omenjeno ozemlje med Alpami in Makedonijo, Donavo in Jadranom in bili razdrobljeni v množico plemen, katerih posamezna imena nam sporočajo od 5. st. pr. n. št. naprej tudi prvi grški zgodovinopisci. Njihovo prisotnost lahko z vso gotovostjo ugotovimo tudi na območju današnje Bele krajine.

Od pozne bronaste dobe naprej, vse skozi železno dobo (900-35 pr. n. št.) se je tako na območju današnjega Črnomlja razvijala tipična prazgodovinska naselbina, gradišče. Za časa starejše železne dobe (Halštat, 900-500 pr. n. št.) je njegovo prebivalstvo po materialni kulturi spadalo v okvir t. i. Dolenjske skupine. Njena velika središča so bila na območju današnjih Stične in Novega mesta, na ozemlju Bele krajine pa je bilo največje v tem času nastalo središče na Kučarju nad Podzemljem. Poleg Kučarja se v tem času razvijeta še dve pomembni središči v današnjih Vinici in Podzemlju. Sicer se Dolenjsko skupino na podlagi podobnosti materialne kulture enači z Iliri, kar pomeni, da so bili tudi prebivalci Bele krajine in Črnomlja za časa starejše železne dobe Iliri.

Gospodarska osnova skupnosti, ki so bivale na tem ozemlju, je bila živinoreja in reja drobnice ter konj, pri čemer je slednji predstavljal glavni indikator družbene moči in veljave svojega lastnika. Manj razvito je bilo poljedelstvo, svojo prehrano so tako dopolnjevali z enostavnimi žitaricami, prosom in piro, velik del prehrane pa je bil pridobljen z lovom, ribolovom in nabiralništvom. Osnovo njihovega bogastva so predstavljala bogata nahajališča železa na Dolenjskem in visoko razvita metalurgija, njihovi rodovni glavarji (principes, seniores) pa so tudi vzdrževali trgovske stike z bližnjimi in oddaljenimi skupnostmi. Predvsem v pojavnosti situlske umetnosti vidimo stik z etruščanskim in venetskim ozemljem današnje severne Italije, torej kulturno in civilizacijsko bolj razvitim območjem. Upravičeno lahko domnevamo, da je del teh vplivov dosegel tudi ozemlje današnje Bele krajine, preko katere je sicer potekala trgovska pot med Kvarnerjem in današnjim osrednjeslovenskim prostorom.

Večje spremembe, tako etnične kot politične, pa opažamo v času mlajše železne dobe (Laten, 500-35 pr. n. št.). Dolenjska skupina, h kateri je spadalo ozemlje Bele krajine, s prihodom različnih keltskih skupin tokom 4. st. pr. n. št. izgine, na ozemlju današnje osrednje Slovenije se je razvila nova tipična materialna skupina, ki jo po glavnem nahajališču imenujemo Mokronoška skupina, enači pa se jo s plemensko zvezo keltskih Tavriskov. V istem času se pojavi nova materialna skupina tudi na ozemlju Bele krajine, ki jo arheološka literatura po glavnem nahajališču imenuje Viniška skupina, njena etnična pripadnost pa je vprašljiva. Del avtorjev namreč pripisuje slednjo panonskemu plemenu Kolapijanov, del pa zopet keltiziranemu plemenu ilirskih Japodov; sam zagovarjam mnenje, da je osrednja Bela krajina spadala k Japodom. Slednji so se tokom 5. st. pr. n. št. razširili na ozemlje Bele krajine in jo vojaško ali kolonizacijsko podredili, severni del Bele krajine, širšo okolico Metlike, pa so zasedli keltski Latobiki, eno izmed plemen tavriške plemenske zveze. V Beli krajini sta se tako stikali dve različni etnični in kulturni skupini, keltska (Latobiki, Tavriski) in ilirska (Japodi), meja med njima pa je potekala po reki Lahinji. Tedanje naselje na območju današnjega Črnomlja je tako spadalo v vplivno območje Japodov, kar potrjujejo tudi arheološke najdbe (Fig.1).

Fig. 1 Japodska pasna spona najdena na področju Cerkve Sv. Duha (po P. Mason »Road to the South«)

Japodska plemenska zveza je zajemala prostor med Gorjanci in Kočevskim Rogom ter Uno v BiH, Kordunom in Velebitom na Hrvaškem in je bila sestavljena iz več manjših plemen, ki so se delila v dve skupini. Delitev med njimi je potekala po Alpes, današnjem hribovju Kapela na Hrvaškem. Tako so antični pisci omenjali t. i. cisalpinske Japode, torej tiste, ki živijo na bližji strani Alp, in transalpinske Japode, ki so bivali na drugi, daljni strani Alp. Središče plemenske zveze je bilo gradišče Metulum, današnja Velika in Mala Viničica pri Josipdolu v bližini Ogulina na Hrvaškem, sicer glavno gradišče transalpinskih Japodov, pod katerih oblast je spadala tudi Bela krajina. Z jasno identifikacijo pozno železnodobnih prebivalcev Bele krajine z Japodi lahko ugotovimo tudi vrsto omemb pri antičnih avtorjih, s katerimi se to pleme povezuje in so verjetno posredno vplivali tudi na ozemlje današnje Bele krajine.

Njihova družba je temeljila na živinoreji in le manjši del na poljedelstvu. Gojili so enostavne žitarice, pomemben del prehrane pa so, tako kot starejše skupnosti, pridobivali prek lova, ribolova in nabiralništva. Sicer so bivali na rudninsko revnem ozemlju, vendar so kljub temu imeli dobro razvito metalurgijo, kar je razvidno iz umetelnega okrasja domače produkcije, bili so tudi izvrstni steklarji. O njihovi podobi nam priča vrsta ohranjenih upodobitev na tipičnih kamnitih urnah, njihov izgled pa opisuje tudi grški geograf Strabo, ki v svojem delu Geographike nastalem na začetku 1. st. n. št. pravi »Njihove dežele so revne, ljudje pa živijo večidel od prosa in pire. Njihova oborožitev je keltska, so tetovirani kot ostali Iliri in Tračani.«

Izhodišče rimskih posegov na današnji slovenski prostor je bila leta 181 pr. n. št. ustanovljena kolonija Aquileia, današnji Oglej. Od tam je deset let po njeni ustanovitvi posegel na to ozemlje pohod konzula Kaja Kasija Longina leta 171 pr. n. št., ki je na poti v Makedonijo za časa 3. makedonske vojne ropal in požigal med Japodi, Karni in Histri ter v sužnost odpeljal več tisoč ljudi. Nato pohod konzula Tita Sempronija Tuditana leta 129 pr. n. št., ki je bil usmerjen prav proti Japodom. Ohranjena je tudi omemba o bojni prevari, ki so jo izvedli Japodski bojevniki v 70-ih letih 1. st. pr. n. št. proti prokonzulu Pavlu Licinu. Pleme je nastopilo tudi ofenzivno, tako so transalpinski Japodi, del plemena, h kateremu je spadalo tudi ozemlje današnje Bele krajine, leta 52 pr. n. št. napadli in oblegali kolonijo Aquileia (Oglej) ter oropali Tergeste (Trst). Prav ti pohodi in vrsta drugih roparskih ter plenilnih vpadov na območje današnje severne Italije naj bi bili vzrok za končen pohod, s katerim je bil pokorjen večji del današnjega slovenskega prostora, tako tudi prostor današnje Bele krajine. Gre za pohod Oktavijana v Ilirik med leti 35-33 pr. n. št., s katerim lahko ugotovimo pričetek antične dobe na večini slovenskega ozemlja, tako tudi na ozemlju Bele krajine.

[1] Identiteto in etnično pripadnost neolitskega prebivalstva je povsem nemogoče ugotoviti, zato se to prebivalstvo označuje po svoji geografski pojavnosti (balkanski) in po razmerju do pozneje prispelega indoevropskega prebivalstva, ki ga je preslojilo, zato rečemo substrat, tj. podsloj.

[2] Arheološka kategorija "skupina" predpostavlja obstoj povezane skupnosti, katere prisotnost na določenem ozemlju potrjujejo najdbe tipične materialne kulture, torej specifični snovni ostanki vsakodnevne materialne produkcije.

ANTIKA

Pričetek antike na ozemlju Bele krajine, tako tudi na ožjem področju Črnomlja, lahko z vso gotovostjo ugotovimo leta 35 pr. n. št. Prav tedaj je uspelo Rimu podjarmiti tukajšnja bojevita plemena in vzpostaviti vojaško oblast Ilirik, civilna provinca pa še ni bila ustanovljena. Konec 30-ih let 1. st. pr. n. št. je ustanovljena tudi kolonija Emona (Ljubljana), kot središče in skrajni rob desete Italijanske regije, ki je postopno postala center romanizacije vzhodnoalpskega prostora. Vendar z osvojitvijo Ilirika to ozemlje še ni bilo dokončno pokorjeno in pomirjeno.

Sledil je pohod Oktavijanovega posinovljenca Tiberija med leti 12-9 pr. n. št. in nato velik panonski upor med leti 6-9 n. št., ki pa se tega ozemlja nista dotaknila, sta pa močno vplivala na razvoj in vzpostavitev rimske uprave. Ilirik in ozemlje današnje Bele krajine v njem je tako vse do sredine 1. st. n. št. ostal pod vojaško upravo, nakar je bil, verjetno za časa cesarja Klavdija (41-54 n. št.), razdeljen v dve provinci, Panonijo (Pannonia) in Dalmacijo (Dalmatia). Bela krajina in z njo tudi področje današnjega Črnomlja je tedaj postala del province Panonija in se nahajala na sami meji s provinco Dalmacijo, ki je potekala južneje od reke Kolpe. Provinca je bila teritorialno razdeljena med več municipia[1] in od cesarja Vespazijana (69-79 n. št.) naprej, je ozemlje Bele krajine upravno spadalo k Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum (današnje Drnovo pri Krškem), sicer enega izmed središč Latobikov, plemena, ki je pred rimsko osvojitvijo spadalo k plemenski zvezi Tavriskov. S preureditvijo imperija za časa cesarja Trajana (98-117 n. št.) je ozemlje Nevioduna, tako tudi Bele krajine, spadalo k provinci Pannonia Superior.

Ozemlje Bele krajine in področje Črnomlja je tako okvirno spadalo k provinci Pannonia oz. Pannonia Superior (Zgornja Panonija) in je bilo del ager[2] Neviodunum, torej območja podrejenega municipiju Neviodunum. Večje in pomembnejše naselbine na področju Črnomlja za časa zgodnje antike ne opažamo, na drugem bregu Dobličice, Loškem okljuku, pa se je nahajal rimski vicus, torej manjša naselbina brez večjega ekonomskega pomena, verjetno pod upravo domačinov in osvobojencev vplivnejših rodbin iz Nevioduna in Akvileje, ki so obvladovale ta prostor.

Večjega ekonomskega razvoja tega območja glede na njegovo odmaknjenost od glavnih trgovskih poti in upravnih središč ne moremo domnevati. Tako se je življenje verjetno ohranjalo v okvirih že za časa prazgodovine vzpostavljenih načinov subsistenčne produkcije. Vendar lahko, s prehodom pod rimsko oblast, domnevamo določen tehnološki in razvojni dvig, ki seveda ni stekel sam po sebi, temveč je bil povezan s prihodom različnega prebivalstva in vzpostavitvijo trgovskih povezav. Kot najpomembnejša bi še vedno veljala povezava Kvarner – dolenjski in osrednjeslovenski prostor, vendar je tudi transport blaga po Kolpi vse do kolonije Siscia (Sisak), od koder je bil tovorjen po Savi do Sirmija (Sremska Mitrovica), imel pomembno vlogo in od njega so gotovo imele koristi tukajšnje skupnosti. Tehnološki dvig lahko vidimo v pojavu pluga, mlina, rimske peči, zidanja, pa tudi v prihodu novih kmetijskih kultur, žita in tedaj prišle vinske trte, ki je v Beli krajini našla več kot primeren dom. Večje pomembnosti pa ta prostor ni imel in tudi tukajšnja naselja so bila le obrobnega pomena, kajti ne srečamo jih na nobenem itinerarju, torej antični predstavitvi cestnih in prometnih povezav. Isto velja tudi za antično prednico današnjega Črnomlja, ki bi, v kolikor bi bila strateško in ekonomsko pomembnejša, prejela višji pravni status in bi jo srečali na že omenjenih itinerarjih, vendar je ne.

Samo prebivalstvo tega območja je bilo pravno gledano sprva na položaju peregrinov, torej tujcev brez posebnih pravic. Njihov položaj pa se je spremenil leta 212 n. št. s podelitvijo rimskega državljanstva za časa cesarja Karakale (211-217 n. št.), postali so torej polnopravni cives, rimski državljani. Na vrsti epigrafskih napisov najdenih po ozemlju Bele krajine imamo tako ohranjena najstarejša znana imena tukajšnjih prebivalcev. Tako srečamo rodbino Aelii, ki so dali postaviti mitrej na Rožancu, robino Caesernii, ki so bivali na območju današnjega Gradaca, ohranjena pa imamo tudi imena (rimskih oz. romaniziranih staroselskih) rodbin, ki so bivale v naselbini na področju današnjega Črnomlja, to so bili Cornelii, Iulii, Iuvenalii, Petronii, Apuleii in Secundinii, sicer pogosta gentilna imena razširjena po celotnem vzhodnoalpskem in severnoitalijanskem prostoru. O stopnji romanizacije med njimi težko sklepamo, vendar je gotovo, da je kulturni vpliv Rima in njegovih bližnjih središč (Emona, Akvileja, Neviodunum, Siscia ipd.) segel tudi na to ozemlje, tako da je tudi tukajšnje prebivalstvo prevzelo nekatere tipično rimske kulturne in bivanjske oblike, hkrati pa verjetno ohranilo temeljne lastnosti svoje starejše, japodske identite, o čemer nam jasno priča ohranitev toponima Zapudje (Japodje). O romanizaciji prebivalstva pričata tudi prevzem rimskega troimenskega poimenovanja (osebno–gentilno–družinsko ime), pa tudi sprememba kultov predrimskih božanstev in zamenjava le-teh z rimskimi božanstvi. Srečamo votivne napise na oltarjih Jupitru, vrhovnemu božanstvu rimskega panteona, in Silvanu, božanstvu rodovitnosti, pastirjev in gozda, katerega kult je bil izredno razširjen po celotnem Iliriku. O povezavah tega prostora s procesi, ki so tekli na območju celotnega rimskega cesarstva, priča prisotnost mitreja na Rožancu, svetišča sicer perzijskega kulta misterijev, ki se je po rimskem imperiju širil od 2. st. naprej, v 3. in 4. st. pa dosegel svoj vrhunec. Bil je priljubljen pri vojakih in trgovcih, ki so ga širili po cesarstvu in obstoj tovrstnega svetišča v Beli krajini potrjuje stik tukajšnjega prebivalstva s trendi, ki so opazni v bolj pomembnih delih imperija, mogoče pa je tudi priča vojaške kariere katerega izmed domačinov na vzhodnih bojiščih tokom 3. ali 4. st. Na tem mestu pa se že dotaknemo pozne antike.

S 4.st. je cesarstvo že pričelo čutiti pritiske t. i. barbarskih ljudstev, ki jih je mikal plen varovan za obrambnimi črtami, limesom na Donavi, Renu, južni Škotski in na Vzhodu. Novim vojaškim grožnjam se je cesarstvo prilagodilo tako z upravnimi spremembami za časa Dioklecijana (284-305 n. št.) in Konstantina (306-337 n. št.), kot tudi z izgradnjo novih obrambnih sistemov. Za prostor današnje Slovenije je tako pomemben predvsem claustrum Alpium Iuliarum, obrambni sistem, ki je varoval ključne prehode v Italijo. Na ozemlju današnje Bele krajine sicer tovrstne obrambe ne srečamo, vendar lahko povežemo nastanek utrjene poznoantične naselbine na lokaciji današnjega Črnomlja prav s temi prizadevanji. Zgodnjeantični vicus se je prenesel konec 4. st. oz. z začetkom 5. st. na boljše zavarovano lokacijo, kjer se Črnomelj nahaja tudi dandanes, dobil obzidje in verjetno v sredini 5. st. pr. n. št. tudi prvo krščansko cerkev. Dobro zavarovana in utrjena naselbina je bila del province Liburnia Tarsacticensis, s središčem v Trsatu (Tarsacticum) pri Reki, in je verjetno bila središče celotnega območja. Poleg same naselbine na lokaciji današnjega Črnomlja imamo v pozni antiki na območju Bele krajine še vrsto drugih središč, tako pri Zapudju, nad Miklarji in na Kučarju, kjer o pomembnosti lokacije pričajo obzidje in kar dve cerkvi. Po postavitvi specifičnih elementov v cerkvah na Kučarju lahko domnevamo, da je tukajšnja cerkvena organizacija spadala vsaj od 5. st. naprej v okvir metropolije s sedežem v Akvileji (Oglej). Prisotnost mitreja in zgodnjekrščanskih cerkva tako jasno potrjuje, da so se tega ozemlja dotaknili procesi, ki so sicer močno vplivali na stanje in organizacijo rimskega imperija v pozni antiki.

Ob delitvi cesarstva leta 395 n. št. za časa cesarja Teodozija Velikega (379-395 n. št.) je to ozemlje spadalo k zahodni polovici cesarstva, v okviru katerega je ostalo vse do njegovega propada leta 476 n. št. Konec 4. st. je sicer bil pričetek počasnega razpadanja rimske države, ki se je na svojih mejah soočala z vse večjimi pritiski različnih germanskih in srednjeazijskih plemen. O nezmožnosti cesarstva za obrambo priča prodor Vzhodnih Gotov v začetku 5. st. in plenilski pohod Hunov leta 452 n. št., ki so prečkali ozemlje današnje Slovenije, uničili Oglej in prodrli vse do Rima. Prav v času prve polovice 5. st. n. št. lahko dokončno ugotovimo propad državne in cerkvene organizacije ter urbanih centrov na širšem območju vzhodnih Alp, ki je vplival tudi na ozemlje današnje Dolenjske in Bele krajine. Večina mest na vzhodnoalpskem področju je tako propadla v prvi polovici 5. st. n. št., po letu 430, na področju današnje Bele krajine pa se je morda, zaradi odmaknjenosti, taisti proces pričel rahlo pozneje. Prebivalstvo je bilo v teh burnih časih prepuščeno samo sebi in je iskalo varnost na višje ležečih in dobro zavarovanih lokacijah, kjer je ustvarjalo svoja refugia, pribežališča, ki so nudila zavetje pred vsakokratnimi »barbarskimi« roparji in osvajalci. Tako lahko domnevamo, da je poznoantično naselje na področju današnjega Črnomlja ravno v času med drugo polovico 5. st. in sredino 6. st. n. št. sprejelo okoliško prebivalstvo v svoj, dobro zavarovani objem med dvema rekama. Tudi opustitev poznoantične naselbine na Kučarju se povezuje s selitvijo prebivalstva na bolj zavarovano lokacijo današnjega Črnomlja. Življenje v tej naselbini se je ohranilo vse do prve polovice 7. st., ko so jo uničili Avari in njim podrejeni Slovani. Tukaj pa se že dotaknemo zgodnjega srednjega veka in prihoda novih prebivalcev te regije, Slovanov.

[1] municipium pl. municipia je oznaka pravnega položaja določene naselbine, ki je imela notranjo samoupravo in bila središče uprave določenega ozemlja.

[2] Izraz ager ima več pomenov, v osnovi označuje kmetijsko površino, vendar ga lahko prevajamo tudi kot »ozemlje«. V tem kontekstu tako ager pomeni upravno-ekonomsko podrejeno ozemlje, ki je spadalo pod določeno rimsko kolonijo ali municipij.

SREDNJI VEK

Zgodnji srednji vek predstavlja zaradi vrste dejavnikov izredno težko obdobje preučevanja, tako zaradi odsotnosti virov kot tudi redkosti arheološkega materiala. Gre za dinamičen anarhičen čas, v katerem so se vzpostavljala osnovna izhodišča poznejše srednjeveške Evrope, v njej pa lahko že vidimo zametke današnje politične podobe kontinenta. Zahodna polovica Rimskega cesarstva je propadla leta 476, vendar so njegove državne, pravne, cerkvene in vojaške institucije bile uničene že poprej. Od začetka 5. st. tako opažamo počasen propad omenjenih struktur, z njimi pa tudi urbanih centrov. Vzhodnoalpsko območje je vedno bilo severovzhodni prag Italije, kar pomeni, da so vsa ljudstva, prihajajoča z vzhoda in želeča plen bogate Italije prečkala to ozemlje, na svoji poti pa uničila še zadnje ostanke antične civilizacije. Tukaj lahko omenimo Gote, Hune, Langobarde, Avare in Slovane, ki so prečkali to ozemlje, slednji pa se na njem tudi naselili. Prihod Slovanov na to območje lahko domnevamo po premiku Langobardov iz Panonske nižine v Italijo leta 568. Prav v drugi polovici 6. st. so se različne skupine Slovanov naselile na vzhodnoalpskem območju, prihajajoč tako iz severovzhoda, kot iz juga. Njihov prodor prek juga se povezuje z Avari, bojevitim stepskim konjeniškim ljudstvom, ki je uspelo na območju Panonske nižine in Balkana vzpostaviti svoj kaganat, vladali pa so vrsti podrejenih izvorno nenomadskih ljudstev, med njimi delu prednikov današnjih Slovencev in ostalih južnih Slovanov. Vendar je prodor slovanskega življa na posamezna področja vprašljiv in ga ne moremo predpostaviti kar na podlagi splošnih, okvirnih dejstev.

Tako je tudi prodor na območje današnje Bele krajine posebno poglavje, kajti Bela krajina, glede na svojo prometno odmaknjenost že v času antike, je bila osvajalcem, željnih bogatega plena, nezanimiva, odročna, zato pa varen prostor umika poznoantičnemu prebivalstvu. Ozemlje Bele krajine je bilo namreč s severne strani skorajda zaprto, prehodnost je oteževal hribovit svet in širok pas pragozda, tako je slovanska kolonizacija Bele krajine potekala z juga, iz danes hrvaškega prostora. Prihod slovanskega življa ne moremo domnevati pred koncem 6. oziroma začetkom 7. st., ko, na podlagi arheološkega gradiva, datiramo propad naselbine na področju današnjega Črnomlja. Gotovo slovanski prišleki niso našli povsem neposeljenega ozemlja, temveč razpršene ostanke romaniziranega staroselskega prebivalstva, s katerim so se postopoma bolj ali manj mirno stopili, ideja o popolnem uničenju tega prebivalstva namreč ni sprejemljiva. Gotovo pa je, da so se staroselci postopoma slovanizirali, torej prevzeli navade in običaje novega večinskega slovanskega prebivalstva.

Tako je v sredini zgodnjega srednjega veka ozemlje Bele krajine dobilo novo, slovansko prebivalstvo, ki je svoje naselbine verjetno uredilo na ostankih starejših antičnih centrov, zato lahko domnevamo tovrstno, staroslovansko naselbino tudi na področju današnjega Črnomlja. Na podlagi različnih jezikovnih interpretacij trdimo, da je mesto tedaj dobilo koren svojega zdajšnjega imena po slovanskem poglavarju, ki je, verjetno prvi, načeloval novi naselbini, ime pa mu naj bi bilo Črnomer, Črnomir ali Črnomisl. Do ugotovitve imena poznoantične naselbine bo ta interpretacija tudi veljala. Gotovo prisotnost staroslovanskega življa nam potrjujejo najdbe slovanskih grobov ob župnijski cerkvi sv. Petra in na Sadežu, datiranih v čas 10. in 11. st. To prebivalstvo je bilo po svojem značaju verjetno bližje temu, kar bi dandanes lahko označili kot »hrvaško«, kot temu, čemur rečemo »slovensko«, vendar tovrstnih delitev v času srednjega veka niso poznali, zato je tudi opredeljevanje tega življa kot pripadajočega kateremukoli izmed dveh nacij nastalih v 19. st. napačno, vendar na žalost nujno. Edino, kar je gotovo, je, da so govorili nekakšen slovanski jezik. Sicer so bili živinorejci in preprosti poljedelci, lovci in nabiralci, njih življenje se je odvijalo okoli vsakoletnega agrarnega cikla, ki ga je simboliziral Jurjev sprehod skozi leto, kot pravi prastara pesem: »Prošel je prošel pisani Vuzem, došel je došel zeleni Juraj ...«. Krščanstva niso poznali, poznoantična cerkvena organizacija pa je propadla, tako je to prebivalstvo še pozno v visoki srednji vek ohranilo svoje slovanske običaje, katerih davni odjek lahko vidimo v današnjem jurjevanju. Najboljši pričevalec o trajnosti njihovih običajev je odlomek iz ustanovne listine črnomaljske župnije iz 1228, ki pravi »Ljudstvo ... je tavalo v temi zmot in posnemalo nekako poganske običaje ...«. Načeloval jim je svojevrsten župan, kot razsodnik in starosta skupnosti. Seveda gre za predfevdalno družbeno ureditev in skupnosti, v katerih so ljudje bivali v t. i. velikih družinah, po svojem značaju pa so bili svobodni.

Ozemlje Bele krajine je v okviru hrvaškega kraljestva spadalo h goriški županiji (središče nekdanja Gorica, danes Budački), cerkveno pa h goriškemu arhidiakonatu, in je tako ležalo na samem robu hrvaškega kraljestva, po padcu le-tega leta 1091 pa je postalo del dežel krone sv. Štefana, ogrskega kraljestva. Njen mejni značaj, meja s Savinjsko marko[1] in deželo Kranjsko je tedaj potekala po Gorjancih in Kočevskem Rogu, je botroval nestabilnosti regije, ki je večkrat bila plen podvigov različnih kranjskih fevdalcev. Cerkveno je spadala, po delitvah frankovskega kralja Pipina in Karla Velikega v začetku 9. st. po reki Dravi, sprva v okvir Oglejskega patriarhata, ki so mu bila podeljena vsa ozemlja južno od Drave. Vendar je s pokristjanjenjem Madžarske in razvojem tamkajšnje cerkvene organizacije na začetku 11. st. ter osvojitvijo Hrvaške in ustanovitvijo zagrebške škofije konec 11. st. pripadla slednji, torej zagrebški škofiji, ki pa je spadala pod nadškofijo v madžarskem mestu Kalocz. Toda tukajšnje slovansko prebivalstvo je, tudi z vzpostavitvijo cerkvene organizacije zagrebške škofije, le slabo poznalo krščanstvo in vztrajno ohranjalo svoje stare običaje, kar potrjuje šibko misijonarsko in cerkveno dejavnost zagrebške škofije.

Kranjski fevdalci so tokom 12. st., predvsem pa v njegovi drugi polovici intenzivno kolonizirali ozemlje južno od Krke in tako prodrli do samega obrobja Gorjancev, ki je bilo tedaj skrajna južna meja Kranjske in Savinjske marke z Ogrskim kraljestvom. Zaradi možnih vdorov z južne, hrvaške strani tedaj so mejo tudi primerno zavarovali in prav v tem kontekstu lahko razumemo tudi nastanek višnjegorskega gradu Mehovo, okoli leta 1162. Od tam je v zadnji četrtini 12. st. vpadal grof Albert Višnjegorski[2] in ropal ozemlje tedaj še ogrske Bele krajine, osvojitev tega ozemlja pa tedaj zaradi moči Ogrske ni bila mogoča.

O času osvojitve Bele krajine še vedno ni povsem enotnega mnenja, starejše trditve jo postavljajo v čas med 1135 in 1172, novejše pa zagovarjajo osvojitev za časa ogrskega dinastičnega razkola in bojev med leti 1196 in 1204. Sam se pridružujem trditvi, ki zagovarja poznejšo osvojitev, ko je bila Ogrska zaradi notranje nestabilnosti nesposobna braniti svoje meje, kar je omogočilo grofom Višnjegorskim osvojitev prostora današnje Bele krajine in potisniti mejo vse do reke Kolpe.

Belo krajino in z njo Črnomelj kot bodoče središče ozemlja se je tako z vojaško akcijo grofa Alberta Višnjegorskega (1177-1209) med leti 1196-1204 iztrgalo Ogrsko-hrvaškemu kraljestvu oz. kroni sv. Štefana. Z osvojitvijo ni bila priključena Kranjski, temveč je ostala v okviru višnjegorskih in pozneje andeških posesti do zadnje četrtine 13. st. podrejena gradu Mehovo, nato pa se je pričela konec 13. st. razvijati v okviru goriških posesti kot del t. i. grofije Slovenske marke in Metlike. V začetku 13. st. se tudi ne prične fevdalizacija tega ozemlja, ki bi jo lahko videli v pojavi ministrialov, torej vazalov vsakokratnih gospodov ozemlja Bele krajine, razvoju tlačanstva in izginotju stare rodovne slovanske družbe.

Črnomelj, sicer podložen gradu Mehovo, je bil središče regije in prav tu je bil postavljen na začetku 13. st. utrjen dvor (Fig.2), katerega ostanek je današnji palacij (osrednja bivalna stavba). Dvor je nastal ob že obstoječem manjšem naselju, skozi katerega je vodila edina cesta med Kranjsko in Hrvaško, in prav njegov zavarovan položaj je botroval ustanovitvi prafare leta 1228, ki jo je na prošnjo Sofije Višnjegorske ustanovil Bertold Andeški, Oglejski patriarh in Kaloški nadškof. V ustanovni listini župnije, izdani 18. oktobra 1228, se tako prvič omenja ime regije »... in regione, que Metlica dicitur ...«[3] in lokacije »... in loco, qui dicitur Schirnomel ...«,[4] kjer bo ustanovljena nova župnija. Dela dveh stavkov, podana v izvorni obliki, sta tudi prvi znani pisni omembi Bele krajine in Črnomlja. Z ustanovitvijo župnije s sedežem v cerkvi sv. Petra, kateri so bile podrejene še štiri cerkve v neposredni okolici, se je tako po skorajda 700 letih pojavila na ozemlju Bele krajine cerkvena oblast Ogleja, pričelo pa se je tudi intenzivno misijonarsko delo, katerega je dodatno okrepil še prihod nemškega viteškega reda leta 1268, za časa Spanheimske oblasti nad Belo krajino. Leta 1268 je tako Bela krajina postala del ozemelj pod cerkveno jurisdikcijo Nemškega viteškega reda (Križnikov), ki je sicer imel svoja področja tudi v današnji SV Sloveniji. Vendar je bila cerkvena pripadnost ozemlja sporna še globoko v 14. st. in še pozneje, kajti zagrebški kapitelj, kateremu je ozemlje sicer nominalno pripadalo, se ni hotel odpovedati svojim dohodkom iz župnij citra montes, tostran gora (Gorjancev). Zagrebško jurisdikcijo so sicer večkrat priznali tudi papeži in sledila so redna izobčenja belokranjskih duhovnikov, vendar slednji niso nikoli priznali pripadnost Zagrebu, katerega zahteve po končni ureditvi položaja srečamo še v 18. stoletju.

Fig. 2 Črnomaljski grad v sredini 13. st. (po I. Sapač »Gradovi in dvorci v Beli krajini«)

Črnomelj se je tako v sredini 13. st. uveljavil kot središče regije, s tipičnimi značilnostmi tovrstne srednjeveške naselbine, gradom kot bivališčem lokalnega gospoda, ministriala in župnijsko cerkvijo kot središčem cerkvene organizacije. S prihodom križniškega reda lahko predpostavimo tudi izgradnjo prve komende, sedeža nemškega viteškega reda. Obzidja naselje v tem času še ni imelo. Njegov položaj ob cesti je botroval razvoju naselja, ki je že leta 1277 postalo trg in s tem pridobilo poseben korpus pravic, predvsem ekonomskih, torej pravice trških dni. Trški dnevi so se časovno ujemali s cerkvenimi prazniki, tako nam Valvasor pravi, da se v tem mestu »letno praznuje sedem cerkvenih dni ali praznikov in letnih sejmov, namreč vsak četrti mesec v nedeljo, na praznik sv. Petra, nedeljo pred Vsemi svetimi in na cvetno nedeljo.« Trg Črnomelj oziroma forum Zernemli, kot ga srečamo v listinah, je tako bil skozi večji del 13. st. upravno, cerkveno in ekonomsko središče regije.

Skozi celotno 13. st. opažamo naglo menjavanje gospodarjev ozemlja današnje Bele krajine, tedanje Metlike, ki nikakor ni bila izvzeta iz splošne fevdalne lastninske dinamike. Po izumrtju grofov Višnjegorskih leta 1209 so njihovo posest prejeli grofje Andechs, ki so ji vladali le dvajset let, in izumrli leta 1229. Po njih so dedovali avstrijsko-štajerski vojvode mogočne rodbine Babenberg. Po zadnjem Babenberžanu Frideriku II., umrlem leta 1246, je dedovala rodbina Spanheim, pod katerih okriljem je ozemlje ostalo do leta 1269.

Prav s Spanheimi lahko povežemo tudi pričetek fevdalizacije ozemlja Bele krajine, ko se pojavijo prvi ministriali, spanheimski vazali gospodje Črnomaljski (von Tschernembl), z njimi pa lahko povežemo tudi gospode Gracarje (von Graez) iz Gradaca. Ista rodbina je leta 1268 poklonila črnomaljsko župnijo Nemškemu viteškemu redu, kateri jo je imel skupaj z Metliko v upravi vse do II. sv. vojne. Spanheimi, njihovi ministriali Črnomaljski in Gracerji, pa tudi Nemški viteški red so pričeli sicer redko naseljeno ozemlje kolonizirati s svojimi tlačani iz ozemlja Kranjske. Pritok novega življa vidimo v nastanku novih vasi predvsem v severni in osrednji Beli krajini, ki v svojem imenu nosijo osnovo vas (Petrova vas, Dragovanja vas, Mihelja vas ipd.).

Po smrti Ulrika III. Spanheima leta 1269 je njegove posesti, med ostalim tudi ozemlje današnje Bele krajine dedoval češki kralj Otokar II. Premysl (1253-1278). Slednji je bil leta 1275 obsojen in preklican, kar je omogočilo goriškemu grofu Albertu leta 1275 zasesti Kranjsko in ozemlje Slovenske marke ter tako iztrgati to ozemlje izpod oblasti Premysla. Tri leta pozneje, leta 1278, je Otokar II. Premysl izgubil življenje v bitki pri Duernkrutih, vzhodnoalpske dežele (Koroška, Kranjska, Štajerska) in tudi Slovenska marka pa so postale Habsburške. Toda Rudolf I. Habsburški (1273-1291) nad Kranjsko in Slovensko marko ni ohranil svoje oblasti, temveč jo je dal v zakup goriško-tirolskemu grofu Albertu. Tako sta postala 24. januarja 1277 gospostvo Mehovo in Bela krajina, ki nista spadala h Kranjski, del goriških posesti in ostaneta pod albertinsko, istrsko linijo goriških grofov vse do izumrtja le-te leta 1374.

Prav z goriškim gospostvom nad Belo krajino se je pričel tudi hitrejši razvoj regije. V tem času se je pričela razvijati nova naselbina, katere strateški položaj ob pomembni poti čez Vahto (das Wacht, straža), ki je povezovala Dolenjsko in Hrvaško, je botroval njenemu hitremu razvoju. Ta naselbina je bila sprva imenovana Neumarkt, od zadnje četrtine 14. st. naprej pa jo srečamo pod imenom Metlika, po deželi, katere središče je postala z goriškim gospostvom. Prav v Metliki so se izoblikovali nekateri uradi dežele, tam je bilo t. i. ograjno sodišče[5] in sedež glavarja kot upravnika ozemlja. V začetku 14. st. se z goriškim gospostvom pojavi na ozemlju današnje Bele krajine tudi vrsta novih fevdalnih rodbin, predvsem njihovih ministrialov iz Kranjske in Slovenske marke. Tako so svoje posesti na tem ozemlju pridobili vitezi iz Mehovega, vitezi Šumberški, gospodje Turjaški in vitezi iz Soteske. Nove, goriške ministriale, srečamo tudi v Metliki kot gospode Metliške (vom Newemmarcht), vendar je rodbina že v sredini 14. st. izginila.

Črnomelj je torej z goriškim gospostvom izgubil svoj dominantni položaj v regiji in upravičeno lahko domnevamo, da se je s tem upočasnil njegov razvoj. Metlika se že v prvi tretjini 14. st. omenja kot mesto, že tedaj je imela tudi obzidje. Črnomelj pa dobi te atribute mesta pozneje, v listini iz 1407 se tako imenuje vzdrževanje der Maure und Greben, torej obzidja in jarka, katerega je Črnomelj verjetno dobil v drugi polovici 14. st. Spremenil se je tudi črnomaljski grad kot najbolj reprezentativna stavba, dobil je jugozahodni stolp in bil povezan z obzidjem z glavnim vhodom v mesto, pri suhem mostu, valtari (die Falltor, dvižna vrata, most), ki ga je varoval stolp. Izgradnja boljše obrambe je bila nujna (Fig. 3).

Postavlja se vprašanje etnične podobe dežele tik ob pričetku 15. st., ko so pogosti vpadi Turkov zdesetkali prebivalstvo in posledično povzročili tudi naselitev nove skupine, ki je spremenila etnično podobo regije, gre seveda za vlahe oz. uskoke. Starejšo naselitev t. i. »hrvaškega« prebivalstva opažamo v okolici Podzemlja, Vinice, Dragatuša, Črnomlja, Gradaca in Metlike. Kolonizacija v 13. st. je na ozemlje današnje Bele krajine prinesla prebivalstvo, ki ga lahko označimo kot »kranjsko« oz. »slovensko«, njegove vasi vidimo v okolici Semiča, Starega trga, Sinjega Vrha, severno od Metlike in Črnomlja. V novorazvitih naseljih Črnomlja in Metlike pa lahko domnevamo močno mešano etnično sestavo, tako starejše, »hrvaške« prebivalce, novoprišle Kranjce in tudi nemški živelj. Njihova glavna dejavnost sta bila poljedelstvo in reja drobnice ter goveda. V slednjem so videli tudi glavno bogastvo oz. premoženje, kar še dandanes lahko vidimo v belokranjskem dialektu, ki z besedo blago označuje živino, govedo, v hrvaškem jeziku pa pomeni vrednost, zaklad. Pomembna dejavnost je bilo vinogradništvo, ki je poleg zagotavljanja dragocene tekočine za lastno uporabo predstavljalo tudi pomemben vir dodatnega zaslužka. V listini s prvo omembo Črnomlja kot mesta tako srečamo tudi Weinschenken, torej točilnice vina, ki jih je bilo v mestu več. V manjši meri je bila razvita tudi obrt, vendar se nista ne Črnomelj ne Metlika odlikovali po posebno razviti obrti, ki bi tamkajšnjemu prebivalstvu zagotavljala obstoj izven agrarnih dejavnosti. Tako je tudi mestno prebivalstvo moralo ohranjati posest izven zidovja, na katerem si je pridelovalo hrano. Belokranjska naselja tega časa so tako imela predvsem agrarni značaj, njegovi prebivalci pa so bili po socialnem položaju predvsem majhni kmetje in kajžarji.

Fig. 3 Črnomaljski grad in obzidje v začetku 15. st. (po I. Sapač »Gradovi in dvorci v Beli krajini«)

Tukaj pa bi se dotaknili pomembnega in še vedno ne povsem razjasnjenega vprašanja podelitve mestnih pravic. Gre predvsem za historično pravno vprašanje, kajti mestne pravice pomenijo kopico privilegijev, ki jih uživajo določeno naselje in predvsem njegovi prebivalci v obliki samouprave v mestnih organih (starešina, zunanji svet, notranji svet) voljenih s strani meščanov, samostojnosti uprave in sodstva s sodnikom, ki ga imenuje občina (največji organ mestne samouprave) in potrdi knez.

Gotovo je, da je že v prvi tretjini 14. st. (pred 1335) mestne pravice, ne pa naslova mesta po grofih Goriških, dobila Metlika, vprašanje je, ali lahko isto sklepamo za Črnomelj. V listini Alberta Goriškega iz 1365 se tako omenjajo metliške mestne pravice, vendar se v isti listini obe naselji, Črnomelj in Metliko, naslavlja kot Marckten, torej trga. Z izumrtjem albertinske linije goriških grofov leta 1374 so gospodje Marke in Metlike za kratek čas postali Habsburžani. Slednji so namreč že pred letom 1447 zastavili deželo Celjskim grofom, ki so tako dobili deželnoknežjo oblast nad Grofijo v Marki in Metliki. Oblast Celjskih grofov se je ohranila vse do smrti Ulrika III. v Beogradu leta 1456, s katero je rodbina tudi izumrla. Oblast nad njihovimi deželami so nato, v skladu z dedno pogodbo, dobili Habsburžani in od 1456 je tako ozemlje Bele krajine (zopet) Habsburško.

Pod različnimi gospodarji se je spreminjal tudi položaj naselbin, Metlika je ohranila svoj, za časa goriških grofov pridobljeni vodilni položaj in se v listinah omenja kot mesto, Črnomelj pa vse skozi 15. st. ostaja trg, z izjemo ene omembe. Dobrih štirideset let po omembi v listini grofa Alberta Goriškega namreč srečamo v dokumentu, ki ga je izdal Leopold IV. Habsburg (1391-1411) 18. VI. 1407 na Dunaju, omenjeni zween Stettn, torej dve mesti, Črnomelj in Metliko, in njune Burgern, meščane,[6] kar nas navaja k misli, da je Črnomelj že tedaj nosil naslov mesta. Vendar temu ni tako. Poseben položaj trga Črnomlja glede na gospostvo Črnomelj in zastavna lastnina Črnomaljskih gospodov nad trgom, katere deželni knez ni odkupil, so botrovali zaostajanju njegovega pravnega razvoja in formalnemu imenovanju »trg« še globoko v 15. st, čeprav je imel vrsto lastnosti meščanske naselbine. Črnomelj je obšla tudi splošna podelitev mestnih pravic v 70-ih letih 15. st. naselbinam, ki so jih po izumrtju Celjskih grofov pridobili Habsburžani. Tako se formalno imenuje »trg« vse skozi 15. st., navkljub povsem mestnim značilnostim naselja. Šele v prvi polovici 16. st. pa lahko trdimo, da Črnomelj postane mesto tudi po naslovu in ga kot takšnega srečamo omenjenega v listinah. V tem času imamo izpričane tudi vse lastnosti mesta, torej samoupravo v obliki upravnih svetov (zunanji in notranji), kateri načeluje starešina, in funkcijo mestnega sodnika, trški sodnik je izpričan že poprej. Vendar smo z izletom v 16. st. že prekoračili okvire srednjeveškega časa in stopili v t. i. nov vek, na katerega začetek zgodovinska stroka postavlja Kolumbovo odkritje leta 1492, zato se bomo vrnili nazaj, v svit 15. st. in ob koncu razprave pogledali stanje pred velikim pretresom 15. st.

Na začetku 15. st. je dežela Grofija v Marki in Metliki pod oblastjo rodbine Habsburg, nato pa Celjskih. Središče dežele je bila pod oblastjo goriških naglo vzcvetela Metlika, ki se kot takšna že imenuje mesto, Črnomelj pa je, navkljub vrsti lastnosti mesta, ostajal na pravni ravni trga. Sama dežela in njene vasi so gotovo dosegle svoj populacijski maksimum, katerega so ponovno dosegle šele globoko po koncu turške grožnje. Obe glavni naselbini, pa tudi ostale, predvsem Vinica, so bile obzidane in tako primerno zavarovane pred rastočim turškim polmesecem, ki je že posegal po deželah Balkana.

Za razumevanje pomembnosti turškega prodora oz. »historičnega trenutka« je potrebno poudariti širšo, državno pripadnost ozemlja. Ozemlje Bele krajine je bilo del Grofije v Marki in Metliki, ta pa je spadala v okvir Svetega Rimskega cesarstva nemške narodnosti, torej najpomembnejše srednjeevropske politične tvorbe. Njena najjužnejša meja je bila ravno reka Kolpa, kjer je mejila z Ogrskim kraljestvom, njeni prvi braniki na tem območju pa so bile utrjene naselbine grofije, tako Črnomelj, Metlika in Vinica. Prav v ta prostor je 9. oktobra 1408 vdrla manjša turška enota in ropala po »Metliki« in okolici. Ta turški vdor je bil prvi vdor na ozemlje današnje Bele krajine in hkrati tudi prvi turški vdor na ozemlje Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Kot takšen je oznanjal nov čas v katerem bo t. i. dedni sovražnik krščanskega imena, kakor so imenovali Turke v tistem času in pozneje, največja grožnja podobi in identiteti jugovzhodne in srednje Evrope.

Fig. 4 Črnomaljski grad in obzidje konec 15. st. (po I. Sapač »Gradovi in dvorci v Beli krajini«)

Skozi 15. st. nato opažamo redno turško vojaško dejavnost na tem ozemlju in skozi njega, število vdorov je veliko, prvi med leti 1408-1431, najhujše pa se je pričelo po letu 1469, ko je celo papež Pavel II. opozoril, da »so Turki razširili svoje poskuse celo do Metliške grofije v Slovenski marki...« in razpisal odpustke za borce proti Turkom. Sledili so vpadi leta 1471, 1477, 1482, 1492 in tako naprej. Vendar so se turški vdori dotaknili le obrobja Bele krajine, in sicer širše okolice Metlike, kjer je bila turška vpadnica v notranjost Dolenjske, in v okolici Kostela in Poljan, kjer so vpadali na Kočevsko; osrednjo Belo krajino pa so Turki presekali le dvakrat. Turške vdore si sicer lahko predstavljamo kot roparske in plenilne pohode, katerih namen je predvsem oslabiti in opustošiti ozemlje ter ga tako pripraviti za prehod večje armade.

In kakšna je bila obramba Črnomlja v tem času? Naselje je bilo utrjeno z vseh strani, glavni dostop v mesto sta varovala stolp in dvižni most (suhi most, valtara) nad suhim jarkom, ki se je raztezal od Lahinje do Dobličice. Obzidje je imelo več stolpov, tako pri komendi in v bližini župnišča, pa tudi v bližini Stoničevega gradu (Fig. 4). Obrambo so tvorili predvsem meščani in maloštevilno vojaštvo, gotovo pa je, da je mesto premoglo tudi aines aisnen stukh auf rodern tj. top na kolesih, katerega so mestu podarili Celjski grofje. Prav ta obramba je tako mesto zavarovala in kot pravi Valvasor: »To mesto so večkrat napadli Turki, ki so upali, da ga bodo osvojili: vendar se jih je vsakokrat sunkovito odbilo.« Obzidana naselja so tako bila relativno varna, hujše pa je trpelo prebivalstvo izven mestnih obzidij, ki je bilo najbolj izpostavljeno. Tako so, zaradi zasužnjevanja in ugrabljanja, nastale t. i. pustote, območja brez prebivalstva. Vrsta posestev je izgubila svoje podložnike, tako se npr. ugotavlja na posestvih nemškega križniškega reda 22-odstotna, na posestvih Turjaških gospodov pa 15-odstotna opustelost kmetij. Trdimo lahko, da je dežela izgubila zaradi turških vpadov v 15. st. vsaj petino svojega prebivalstva, v 16. st. pa še več. Turška grožnja je imela še vrsto drugih posledic, tako se je ustavilo priseljevanje s Kranjske in Kočevskega, zamrla trgovina z obkolpskimi deli Hrvaške na eni in Dolenjske na drugi strani, bile opustošene kmetijske površine in z njimi tako močno osiromašen gospodarski potencial celotnega območja. Tovrstno stanje je sililo lastnike posestev v prodajo, tudi za polovico dejanske vrednosti, kot v primeru Nemškega viteškega reda. Vendar so opustele površine in vasi vzpodbudile novo kolonizacijo, v sredini 16. st. so namreč sprejele uskoško – vlaško prebivalstvo, katerega prihod predstavlja zadnjo veliko etnično spremembo na področju Bele krajine vse do 20. st.

Turški vpadi na ozemlje Bele krajine so se nadaljevali skozi 15. in prvo polovico 16. st., nato pa se je smer vpadanja spremenila, zadnji znani vpad na ozemlje Bele krajine se je tako zgodil leta 1545, ko je manjša turška enota ropala med Metliko in Črnomljem. K ustavitvi napadov in prenehanju grožnje je prispevala tudi na novo organizirana obramba z leta 1579 ustanovljenim Karlovcem kot glavnim branikom in enim izmed sedežev Vojne krajine. Do konca 16. st., predvsem pa po bitki pri Sisku 22. junija 1593, se turška nevarnost in grožnja temu ozemlju izniči, v deželi, ki je doživela demografski in ekonomski pretres, pa se je pričelo počasno okrevanje. S tem posegom v 16. st. pa smo že globoko izven okvirjev srednjega veka. Tukaj bi tudi zaključili opazovanje, kajti čas, ki sledi koncu 15. st., zahteva posebno in obsežno raziskavo, tej pa tukaj ni mesto.

[1] Savinjska marka je bila ena izmed mejnih grofij (mark) nastalih konec 10. st., zajemala pa je ozemlje med Mislinjo in Dravinjo na severu in Krko na jugu.

[2] Rodbina grofov Višnjegorskih je imela svoje korenine na Štajerskem, po grofih iz Plaina so v prvi polovici 12. st. podedovali obsežno posest na Dolenjskem z Višnjo Goro (Weichselberg) kot svojim sedežem, po katerem so tudi dobili ime. Rodbina je izumrla leta 1209.

[3] »... v pokrajini, ki se imenuje Metlika ...«. Staro ime ozemlja Bele krajine je bilo Metlika. Prav ime ozemlja je prevzela v 14. st. nastala naselbina Neumarkt (Novi trg), ki se je od zadnje četrtine 14. st. naprej imenovala Metlika.

[4] »... na kraju, ki se imenuje Črnomelj ...«.

[5] Ograjno sodišče je bila ena izmed fevdalnih sodnih instanc, navadno je pristojna za reševanje sporov med plemstvom, delovala pa je tudi kot pritožbeno sodišče za odločitve nižjih sodnih instanc.

[6] Prav ta omemba dveh mest, Črnomlja in Metlike, v listini Leopolda Habsburškega iz 18. VI. 1407, je prva omemba Črnomlja kot mesta, prav zato praznujemo letos 600-letnico prve omembe Črnomlja kot mesta.

ZAKLJUČEK

Podan pregled sumira več kakor tri tisoč let zgodovine ožjega in širšega prostora, na katerem se nahaja Črnomelj, in je kot takšen gotovo nepopoln. Vrsta vprašanj še ostaja odprtih ali je na njih odgovorjeno nezadostno. Tako čakajo, da jih na novo osvetlijo sveža dognanja in novo odkriti viri. Vendar osnovna trditev ostaja: Črnomelj in njegov belokranjski prostor imata prastara kulturna tla in pisano ter bogato zgodovino, trdno vpeto v vsa zgodovinska dogajanja, ki so zaznamovala širši vzhodnoalpski in zahodnobalkanski prostor. Prav ta identiteta jasno potrjuje našo pripadnost evropskemu prostoru, katerega del smo vedno bili, smo in bomo. Ponovno pa se nahajamo v točki, kjer Črnomelj in z njim Bela krajina predstavljata skrajno južno mejo nove politične superstrukture, Evropske unije, in tako kot pred stoletji predstavljata južno mejo Evrope. Prav v tem lahko vidimo dolg zgodovinski lok, ki povezuje usode naših prednikov z nami.

LITERATURA

Belaj, Vitomir: »Hod kroz godinu«, Zagreb, 1998.

Božič, Dragan: »Raziskovanje latenske dobe na Slovenskem po letu 1964«, Arheološki vestnik (AV) 50, Ljubljana, 1999.

Dular, Janez: »Bela krajina v starohalštatskem obdobju«, AV 24, Ljubljana, 1975.

Dular, Janez in Anja, Ciglinečki, Slavko: »Kučar«, Ljubljana, 1995.

Gabrovec, Stane: »50 let arheologije starejše železne dobe v Sloveniji«, AV 50, Ljubljana, 1999.

Knez, Tone: »Staroslovenske najdbe na Dolenjskem in v Beli krajini«, AV 18, Ljubljana, 1967.

Kos, Dušan: »Bela krajina v poznem srednjem veku«, Ljubljana, 1987.

Kos, Dušan: »Vitez in grad«, Ljubljana, 2005.

Kosi, Mihael: »... quae terram nostram et Regnum Hungariae dividit ... (Razvoj meje cesarstva na Dolenjskem v srednjem veku)«, Zgodovinski časopis 56, Ljubljana, 2002.

Kramarič, Janez: »Črnomelj v daljni in bližnji preteklosti«, Črnomelj, 1999.

Lovenjak, Milan: »Municipium Flavium Latobicorum Neviodunum«, The Autonomous Towns of Noricum and Pannonia – Pannonia I, Ljubljana, 2003.

Mason, Phil: »Late Roman Črnomelj and Bela krajina«, Arheološki vestnik 49, Ljubljana, 1998.

Mason, Phil: »The Road to South: the role of Bela krajina in the long-distance exchange networks between the Adriatic and the Eastern Alps in the early 1st millenium BC in the light of recent settlement excavations«, Archaeology of the Bronze and Iron Age – Proceedings of the International Archaeological Conference Szazhalombatta, 3-7 October 1996, Budapest, 1999.

Podlogar, Leopold: »Kronika mesta Črnomlja in njega župe«, Ljubljana, 1906.

Simoniti, Vasko, »Turki so v deželi že«, Celje, 1990.

Sapač, Igor: »Gradovi in dvorci v Beli krajini«, Ljubljana, 2003.

Šašel, Jaro: »K rimskim napisom v Beli krajini«, AV36, Ljubljana, 1985.

Teržan, Biba: »Oris obdobja kulture žarnih grobišč na Slovenskem«, AV50, Ljubljana, 1999.

Valvasor, Johann Weichard: »Die Ehre des Herzogthums Crain«, Nueremberg, 1689.